Učenci osmega in devetega razreda smo minuli petek obiskali Muzej novejše zgodovine Celje in SLG Celje. Svoje vtise smo zbrali v naslednjih vrsticah.
Stali smo pred zidom zaporskega dvorišča, pred katerim so nacisti med 2. svetovno vojno umorili 374 Slovencev. Na spominski plošči smo prebrali kar nekaj znanih, domačih priimkov. Zelo me je pretreslo število ubitih nedolžnih ljudi v zaporu Stari pisker, ki so morali umreti samo zato, ker so bili Slovenci.
Presenetila me je krutost nacistov, ki so mučili in streljali domoljubne Slovence, med katerimi so bile tudi ženske.
Pretresljivo je bilo slišati in brati poslovilna pisma ustreljenih domoljubov.
Na vagonu, ki je ponazarjal dogodke iz 2. svetovne vojne, smo slišali grozljive zvoke streljanja, vojaških letal, prepevanje nacistične pesmi, molitev na smrt obsojenih Slovencev. Ob tem sem začutil grozo, strah, gnus in sočutje do žrtev okupatorjevega terorja.
Ganila me je zgodba o šestih pogumnih partizanih, ki so, preoblečeni v Nemce, iz zapora rešili 130 Slovencev. Lepo je bilo slišati, da eden od njih še živi in je star 98 let.
Všeč mi je bila mestna ulica, v kateri so prikazane obrtniške delavnice, frizerski salon, čevljarstvo, pohištvo in različni predmeti, ki so jih uporabljali pred 100 leti.
V fotografskem muzeju so me najbolj presenetile moške in ženske kopalke, ki so bile podobne obleki in ne današnjim kopalkam, in zelo zapleten postopek razvijanja fotografij v prvi polovici 20. stoletja.
V gledališču mi je bila med dramskimi liki najbolj všeč mama gos, ker jo je zelo prepričljivo upodobil igralec, preoblečen v žensko. Zelo smešno je bilo tudi njegovo posnemanje ženskega glasu in gibanje na odru.
Ob gledališki predstavi Kosovirja na leteči žlici sem spoznala, da so ljudje kruti in da skrbijo le zase. Pomislila sem, da to ni prav in da bi se morali spremeniti.
Učenci 8. in 9. razreda
